1. Zgodovina digitalne fotografije

  • Zakaj in kako se je vse začelo.

  • Cenovni razredi in zmogljivosti digitalnih fotoaparatov.
Slike, ki jih je posnel MARS PATHFINDER na odpravi NASE na Mars. Posnete so bile s pomočjo Kodakove CCD tehnologije.


Skala Yogi, ki je velika pribljižno en meter. Slika je sestavljena iz več manjših. TAko so dosegli večjo ločljivost.


Panoramski pogled na površje Marsa (360°)

 Zametki digitalne fotografije segajo vse v sedemdeseta leta, prvi aparati pa so bili v rabi v osemdesetih. Krivec za nastanek digitalne fotografije in digitalnih čitalcev slike je bil Honeywell. Odkril je napravice, ki jim rečemo charge-coupled device ali CCD, ki so jedro vseh digitalnih zaznavalcev slike (več o teh napravicah kasneje).

Seveda so bili prvi digitalni fotoaparati zelo dragi in uporabljali so jih le novinarji večjih informacijskih družb, saj je bil njihov cenovni razred okoli milijon tolarjev. Resnejša možnost za množično izdelovanje teh dragih igrač se je pokazala šele v začetku devetdesetih, ko je podjetje Logitech predstavilo model Footman za okoli sto tisoč tolarjev. Kot plaz pa so mu sledili tako vsi ponudniki računalniških dodatkov kot tudi izdelovalci klasičnih fotoaparatov. Tako je Kodak leta 1994 predstavil digitalni fotoaparat pod sto tisoč tolarjev, ki je že bil nekako uporaben.

Prvi fotoaparati so imeli še dosti začetniških napak in so bili slaba alternativa klasičnim. Njihovi glavni hibi sta bili cena in ločljivost zajete slike. Oboje pa je čas omilil in kmalu so prišli na trg prvi izdelki, ki so močno zamajali prestol klasičnim fotoaparatom.

Tako imamo sedaj na trgu še vedno aparate, ki so namenjeni profesionalni rabi in tudi cenejše za domačo. Razlika v ceni pa pomeni tudi različne zmogljivosti strojčkov, ali bolje rečeno zmogljivosti napravic CCD v fotoaparatu. Slednji imajo sposobnost zajemanja slike tam nekje do 640x480 rastrskih pik, tisti malce dražji pa imajo CCD celice z zmogljivostjo do 3000x2000 pik (pikslov). Razlika pa ni le v enoti CCD. Tisti dražji so vgrajeni v ohišja svojih starejših bratov, klasičnih fotoaparatov, in imajo vso pripadajočo napredno in zelo natančno optiko ter mehanizme; cenejši si pač ne morejo privoščiti cene ohišja in objektivov takih fotoaparatov, niti zmogljivih vgrajenih pomnilnikov, ki omogočajo več posnetkov in manjše kompresije shranjenih slik.

Kljub vsemu so cenejši fotoaparati zelo uporabni, saj so še vedno več kot dovolj dobri za objavo posnetkov na Internetu, nekaterih tiskovin, ali pa le za ljubiteljsko fotografiranje. Če želite več, boste pač globlje segli v žep in si umislili aparat, ki bo imel zmogljivejše enote CCD, zaradi katere bo imela slika v večjo barvno globino in bo ostrejša. Omogočal bo tudi menjavo objektivov in še kaj za nameček.