Detektor dima je eden tistih izjemnih izumov, ki imajo zaradi masivne produkcije precej nizko ceno( v Ameriki stane le okoli $7, medtem ko ga pri nas skoraj nihče ne pozna oz. ga nima vgrajenega v hiši). Vsi detektorji dima so sestavljeni iz osnovnih delov:
- senzorja, ki zazna dim
- zelo glasnega električnega zvonca, ki zbudi ljudi

  Detektor dima poganja 9-voltna baterija ali pa 220 - voltni tok.
  Dva najbolj pogosta tipa detektorjev dima, ki se ločita po mehanizmu, sta:
 - fotoelektrični detektor dima
 - ionski detektor dima

Za detektor dima bi lahko uporabili podoben senzor, kot ga uporabljamo v napravi imenovani "photo beam detector". Takšen detektor uporabljajo v nekaterih Ameriških trgovinah; blizu vrat na eni strani trgovine je svetloba- luč (lahko je bela luč in leča ali pa laser z majhno močjo), na drugi strani trgovine pa je fotodetektor, ki lahko to svetlobo zazna. Ko prečkamo žarek svetlobe ga blokiramo, fotodetektor zazna pomanjkanje svetlobe in sproži zvonec. Tak zvonec bi se sprožil tudi, če bi bilo v trgovini dovolj dima, ki bi dovolj dobro blokiral žarek svetlobe. Vendar bi se pri takem detektorju pojavila dva problema:
1. detektor je precej velik
2. ni dovolj občutljiv; v prostoru bi moralo biti dovolj dima, da bi se sprožil alarm - dim bi moral biti dovolj gost, da bi popolnoma blokiral svetlobo; to pa je veliko dima

Fotoelektrični detektor dima zaradi zgoraj navedenih razlogov uporablja svetlobo na drugačen način. Znotraj detektorja dima sta svetloba in senzor, vendar sta pravokotna eden na drugega.

V normalnih razmerah svetloba iz svetlobnega senzorja na levi sveti naravnost in zgreši senzor. Ko dim vstopi v komoro delci dima razpršijo svetlobo in del te svetlobo zadene senzor.

Senzor nato sproži alarm v detektorju dima. Fotoelektrični detektorji dima so primernejši za zaznavanje požarov, kjer je veliko dima, kot naprimer pri tlečih vzmetnicah.

 Te vrste detektorji dima uporabljajo ionizacijsko komoro in vir ionskega sevanja, za zaznavo dima. Ta tip detektorja dima je bolj razširjen, ker je cenejši in boljši za zaznavanje manjših količin dima, ki ga povzročijo požari z veliko ognja. Znotraj ionskega detektorja dima je majhna količina izotopa amercija - 241 (približno 1/5000 grama). Radioaktivni element amercij ima razpolovno dobo 432 let in je dober izvor alfa delcev. (tipični detektor vsebuje 0.9 mikrocurie - ja amercija - 241; CURIE je enota za merjenje nuklearnega materiala, 1 curie pomeni 3,7.10¹⁰ razpadov/s.

Ionizacijska komora je zelo preprosta, vsebuje dve plošči, ki sta pod napetostjo, skupaj z radioaktivnim virom ionske radiacije.

Alfa delci, ki jih seva americij, imajo nalogo, da ionizirajo kisikove in dušikove atome v zraku (izbijejo elektrone). Če atomu izbijemo elektron dobimo prost elektron (z negativnim nabojem) in atom, ki ima primankljaj enega elektona (s pozitivnim nabojem). Negativni elektron privlači plošča s pozitivno napetostjo, pozitivni naboj pa privlači plošča z negativno napetostjo (nasprotja se privlačijo). Elektronika v detektorju dima zazna majhen električni tok, ki ga ustvarijo elektroni in ioni, ki se gibajo proti ploščama. Ko dim vstopi v ionizacijsko komoro prekine (zmanjša) tok; dimni delci se združijo z ioni in jih nevtralizirjao. Detektor dima zazna zmanjšanje električnega toka in sproži alarm.